STRES: POGANJA ALI RUŠI?

Si se že kdaj vprašal/a, zakaj te včasih stres požene naprej delaš bolje, hitreje, ostreje. Spet drugič pa te izčrpa do točke, ko nimaš več ne energije, ne volje?
Zakaj enkrat v stresu blestiš in opraviš stvari hitreje kot običajno, spet drugič pa se ti zdi, da telo ne zmore več?

In predvsem ali znaš prepoznati, v kateri fazi stresa si?
Kako pravzaprav veš, v kateri fazi stresa si?
V tisti, ki ti koristi, ali v tisti, ki te ruši?

Ali posvetiš kaj razmišljanja temu? Ali imaš pač preveč dela in je drugim lažje, ker imajo čas? ;)

Oprosti za tole, ampak pomagaš si lahko samo ti. Najprej pa malo razlage osnov, da bolje razumeš, kaj stres povzroči v tvojem telesu in kaj dejansko to pomeni zate. Potrpi do konca in poglejva skupaj.

Kaj je stres?

Stres je naravni odziv organizma na izzive in grožnje v okolju. Kadar je kratkotrajen, lahko deluje celo koristno, saj spodbuja prilagoditev, zbranost in odzivnost. Problem pa nastane, kadar stres postane dolgotrajen in kroničen, saj takrat poruši ravnovesje v telesu in vodi v resne zdravstvene posledice, ker ni ustrezne umiritve in regeneracije.

Kaj se dogaja v telesu, ko si pod stresom?

Ko te nekaj vrže iz ravnotežja, telo reagira hitro: možgani pošljejo signal, hormon kortizol naraste, srce bije hitreje, mišice se napnejo, energija se sprosti v krvni obtok. V trenutku si pripravljen na odziv “boj ali beg”.

To je lahko vidno kot potenje in glava, ki podivja na 100 različnih načinov, lahko pa se telo samo odklopi in imaš eno veliko meglo v glavi.

Ta odziv je čudovit mehanizem, če:
- te čaka izpit
- če boš šefa vprašal za povišico
- dal odpoved
- imel pomemben nastop
- moral rešiti nujen izziv pred rokom v službi ali 
- če se zgodi nevarna situacija, kjer moraš hitro reagirati.

Takrat stres deluje kot turbo pogon:

• postaneš bolj zbran,
• hitreje sprejemaš odločitve,
• imaš več energije kot običajno.

Ko pa ta “stres” in to delovanje na 700 konjev traja predolgo … in ti ne ločiš več oziroma niti ne dojemaš več tega kot “stres”, ker si pač tako navajen.
Ko traja dneve, tedne ali mesece …

Ko stres ne popusti, se zgodi obratno:

• hormoni se porušijo,
• pritisk narašča,
• imunski sistem se izčrpa,
• spanec postane plitek,
• pojavi se tesnoba, utrujenost, izgorelost.

Zakaj moraš prepoznati, kje si ti na tej lestvici?

Večina ljudi stres jemlje kot samoumevnega:

“Pa saj smo vsi pod stresom.”
Res je. Ampak razlika je v tem, ali ga znaš zaznati in regulirati, ali pa ga ignoriraš, dokler telo ne potrka na vrata s simptomi ali boleznijo.

Vprašaj se:

• Ali sem danes naredil/a kaj, kar mojemu telesu sporoča: »V redu si, lahko se umiriš«?
• Ali opazim, da me stres žene ali že ruši?
• Ali poslušam svoje telo ali samo preglavim občutke?

Morda opažaš, da pogosteje zbolevaš, se slabše koncentriraš, da te stvari, ki si jih prej z lahkoto opravil, zdaj izčrpajo. To so znaki, da je stres postal škodljiv.

In prav tu je ključna mentalna prilagoditev. Če se ne zavedaš, da si prešel iz “koristne” v “škodljivo” fazo, lahko telo počasi, a zanesljivo drsi v kronične težave. Od prebavnih motenj do srčno-žilnih bolezni.

Kaj lahko narediš takoj-DANES?

Rešitve niso zapletene, a zahtevajo zavedanje:

• zavestno dihanje in sprostitvene tehnike,
• Nekaj minut tišine
• gibanje, ki te razbremeni,
• urejen in dober spanec,
• Zdravi, urejeni in redni obroki,
• čas z ljudmi, ki te podpirajo in Slišijo,
• stik s naravo,
• predvsem pa: ustavi se, preden te ustavi telo samo.

Največja stvar, ki jo lahko narediš?

Ustavi se, preden te ustavi telo.

Kako to opazim pri svojih strankah?

Ko slišim:

“Ne morem se ustavit, vse je nujno.”
“Nimam apetita ali pa pojem vse, kar vidim.”
“Vse mi gre na živce. Ne zmorem več.”

Pri delu z ljudmi opažam, da:

• imajo težave z osredotočenostjo,
• pozabijo na osnovne potrebe,
• čustva potisnejo stran – dokler jih telo ne preplavi.

Krvni testi pokažejo:

• porušeno delovanje ščitnice,
• visok vnetni odziv,
• težave z uravnavanjem glukoze in kortizola.

✋ Moja zgodba s stresom

Tudi jaz sem odkar pomnim mislila, da “taka pač sem”. Da mi odgovarja, da sem zelo rada zunaj, med ljudmi in nenehno zaposlena. Da mi ugaja, da sem natempirana s časom in imam v dnevu za narediti veliko stvari. In, da je počitek za lene!

Potem pa me je telo dobesedno ustavilo:

• konstantni prehladi,
• zvin gležnja,
• izguba energije,
• hormonski kaos,
• padec motivacije za trening,
• telesna teža navzgor,
• občutek, da sem “izginila”.

Največji znak? Izgubila sem stik s sabo. Z intuicijo, z željami, z jasnostjo.

Telo se je ustavilo. To so bile situacije, ki so mi pokazale, da mi prav “počivanje” in regeneracija povzročata največ težav. V glavi!

Bila sem nemirna, počutila sem se nezadostno, kot da ne delam dovolj, da nisem narejena za počitek.
In na koncu sem izgubila še svojo voljo in, kar je bil zame največji pokazatelj – intuicijo. Izgubila sem svoje želje, zanimanja in dokončno prišla do izčrpanosti.

Telo ni več sodelovalo: konstantne bolezni, porušen imunski sistem, teža je šla gor in gor, v fitnesu pa ni bilo več “dobrih” treningov. Vse mi je šlo na živce.
Ampak je bilo to res? Ne.

Začela sem s tehnikami dihanja, pomiritve, novih navad, sedenja sama s sabo v tišini, aktivno sem delala na tem, da spremenim svoje okolje v takšno, ki me bo podprlo, ne zaviralo in ne povzročalo preveč kroničnega škodljivega stresa. 

Tako kot sem spreminjala okolje, sem morala vzporedno “pospraviti” tudi v glavi – svoja prepričanja.

In danes? Danes vem, kje je moja meja.
Vem, kako moje telo reagira, ko je stresa preveč.

Kaj pa ti? Kam tebe vodijo trenutne vsakodnevne navade? Kam te pelje stres?

Vprašaj se:

• Ali imaš vsak dan vsaj en trenutek, ko se zavestno odklopiš?
• Kaj res rad/a počneš – zase, ne za druge?
• Ali znaš po stresu preklopiti nazaj v obnovo, ali samo drviš naprej?

Ko govorimo o stresu, v resnici govorimo o živčnem sistemu.
Kako hitro se vklopi “boj ali beg” in kako dobro znaš preklopiti v “počitek in obnovo”.

To ravnovesje določa, ali te bo stres gradil ali razgradil.

Ko govorimo o stresu, pravzaprav govorimo o delovanju našega živčnega sistema. To, kako hitro se “prižge” odziv boj ali beg, in kako dobro znaš po stresu spet preklopiti v počitek in obnovo, je odvisno od dveh ključnih vej avtonomnega živčnega sistema: simpatičnega in parasimpatičnega.

Zaključek:

Vsak od nas doživlja stres drugače. Nekateri ga občutimo v mišicah, drugi v prsih, tretji v glavi ali prebavi. A ne glede na to, kje se pojavi, je vedno signal.
Včasih te stres lahko požene naprej. Drugič te opomni, da je čas, da stopiš korak nazaj.

Naučila sem se, da telo vedno govori, vprašanje je le, ali ga poslušam.
In ko sem se ga naučila poslušati, sem ga končno lahko začela tudi spoštovati.
Morda te ta zapis spomni, da to zmoreš tudi ti.

➡Ne čakaj, da se ti ustavi svet.
Ustavi se sam/a. Dihaj. Poglej okoli sebe.
In vprašaj: Kaj zdaj zares potrebujem?

Odgovor bo prišel, če si dovolj miren, da ga slišiš.