"Imej se rad/a". Pa je res tako enostavno?
Izrečen je kot dobronameren nasvet, včasih kot tolažba, drugič kot zaključek pogovora. Ampak nosi precej več teže, kot se zdi na prvi pogled.
Ljubezen do sebe namreč ni nekaj, kar bi se zgodilo samo od sebe. Prav tako ni rezultat ene same odločitve ali notranjega uvida. Gre za odnos. In vsak odnos se gradi počasi, skozi izkušnje, soočenja in postopno razumevanje.
Pogosto se imeti se rad/a razume kot osredotočenost na pozitivne lastnosti: na samozavest, uspeh, notranji mir. V smislu, tisti, kateri ima več dobrih lastnosti se ima lahko bolj rad. Ampak realnost ni taka. In jaz sem se to učila 30 let.
Razumela sem, nisem pa verjela in živela tega.
Ključ je na drugi strani. V odnosu do tistih delov sebe, ki so neprijetni, nerodni ali težko sprejemljivi. Do lastne intenzivnosti, čustvene občutljivosti, dvomov, napak in ponavljajočih se vzorcev, ki jih ne znamo vedno razložiti ali nadzorovati.
Sprejeti sebe pomeni priznati, da smo sestavljeni iz več plasti. Ne le iz tistih, na katere smo ponosni, ampak tudi iz tistih, ki jih raje ne bi imeli. To ne pomeni, da se z vsem sprijaznimo ali da se odpovemo osebni rasti. Pomeni pa, da se nehamo do sebe obnašati sovražno. Da prenehamo graditi spremembe na občutku krivde, sramu ali nenehne samokritike. Da se nehamo konstantno zavračati.
V resnici se prav tam začne bistvo vsega. Ko se naučimo biti ob sebi tudi takrat, ko nismo v najboljši verziji. Ko si dovolimo biti nepopolni, ne da bi ob tem izgubili občutek lastne vrednosti. Ko razumemo, da napake niso dokaz, da z nami nekaj ni v redu, ampak del človeške izkušnje.
Zato stavek »Imej se rad/a« ni preprost nasvet. Je proces. Pogosto počasen, včasih neprijeten in redko linearen. A je temeljnega pomena. Brez sprejemanja sebe namreč težko gradimo stabilne odnose, notranji mir ali občutek smisla.
Občutek, da se imeš rad/a se ne začne s tem, da se dejansko imamo radi. Ampak s tem, da se prenehamo odrivati. In to je že zelo dober začetek. Sprejemanje.
Nekaj psiholoških usmeritev, ki lahko pomagajo
Oziroma so meni. In si jih ponavljam dnevno.
Iz terapevtske prakse in psiholoških raziskav je razvidno, da se odnos do sebe najlažje gradi skozi majhne, a zavestne premike:
- Opazuj notranji dialog. Način, kako govoriš sam/a s sabo v težkih trenutkih, pogosto razkrije več kot sama situacija. Vprašanje ni, ali si kritičen/na do sebe, ampak ali znaš to kritiko prepoznati in jo zmehčati.
- Loči vedenje od vrednosti. Napake in neustrezne reakcije govorijo o tvojem vedenju, ne o tvoji vrednosti kot osebe! Ta ločitev je eden ključnih temeljev zdrave samopodobe.
- Dovoli si čustva brez popravljanja. Veliko ljudi želi svoja čustva takoj razložiti, odpraviti ali racionalizirati. Včasih je bolj podporno, da jih preprosto priznaš in jim pustiš prostor. Želimo si živega življenja, ampak samo dobrih stvari, ne slabih. Živo in intezivno življenje pa je skupek obojega. Lepega in ne lepega.
- Postavljaj meje tudi sebi. Samospoštovanje se pogosto kaže v tem, da si ne nalagaš nerealnih pričakovanj in da prepoznaš, kdaj potrebuješ počitek, upočasnitev ali podporo.
- Razumi sprejemanje kot proces. Sprejeti sebe ni enkratno dejanje, ampak ponavljajoča se praksa. Dnevi, ko gre lažje, in dnevi, ko gre težje, so del iste poti.
Imeti se rad/a se redko začne z velikimi izjavami. Pogosteje se začne s tihimi, vsakodnevnimi odločitvami, da do sebe pristopimo z več razumevanja in manj nasilja. In prav v tem se skriva njegova resnična moč.
Se pravi ne "IMEJ SE RAD/A", ampak "IZBERI IN SPREJMI SEBE, VSAK DAN".